IRENA ŠPENDL

akad. slik. spec.

biografija . galerija

IGNAC KOFOL

akad. slik. graf. spec.

biografija . galerija

Kofol – Špendl Clevelandska 23 1000 Ljubljana Slovenija +386 (0)1 54 11 274 e-mail: Kofol . Špendl

NOVICE ARHIV MATERIAL POVEZAVE

IRENA ŠPENDL

Slikarstvo Irene Špendl se odvija med dvema, navidez protislovnima poloma, med krhkim notranjim svetom in pritiskom zunanjega okolja /.../. Njeno slikarstvo ima prav zato zanimiv status, saj živi kot svojevrstni dedič intimističnega izročila, ki se začenja z umetnostjo Neodvisnih, obenem pa se navezuja na sartrovsko zahtevo po vsakokratnem opredeljevanju in angažiranju. Nakazuje dileme razmišljujočega umetnika v prostoru, kjer se vzpostavljajo drugačne vrednote in kjer po njenem prepričanju ni mogoče pristajati zgolj na ekskluzivno reševanje subtilnih likovnih problemov, dokler na našem pragu divja bestialna vojna. Vendar njena opredelitev ne pomeni vračanja k oblikam protestne in politično angažirane umetnosti, ki podreja avtonomijo likovne govorice pragmatiki zunanje akcije. /.../ Irena Špendl je v svojih skrbno, študiozno oblikovanih slikah začela graditi poseben svet intimnih prostorov in oblik, kjer imajo predmet, figura in prostor dušo, zato med temi sestavinami vladajo pretanjeni odnosi. V likovnem pogledu gre za zastrto 'odslikavanje' realnih prostorov in stvari v njih in za vprašanje intenzivnosti svetlobnih virov in difuzne svetlobe, ki ustvarja vzdušje. Učinek poudarja na zanimiv način, saj navidez 'abstraktne' podrobnosti (zastrto okno s prebojem svetlobe, prelivanja mraka v 'sobi', s polmrakom v eksterierju itd.) zazvenijo prav naturalistično. Obenem pa so oznaka slikarske veščine in znanja. V tej podrobnosti bi lahko našli v njenem slikarstvu reminiscence na hiperrealizem. Z zastiranjem in transparentnimi nanosi barvila mimetično strukturo v precejšnji meri zanika in relativizira. Tako ohranja ekspresivno dvoumnost /.../. Vendar bistveno sporočilo posreduje z vzdušji in s pretanjeno gradnjo na zelo temni barvni skali in na iskanjih v tonskih območjih. Ekskurzi v zgovorno monohromijo imajo vsebinski pomen, saj z njimi neredko ponazarja vzdušje dokumentarne (zabrisane) fotografije. Tako govori o sebi, kot o prizadetem dokumentaristu, obenem pa transparentni nanosi barv govore o usedlinah na dokumentih in posredno o večnem trajanju zla – saj je njen protest naperjen proti nasilju v vseh časih in prostorih. Natančnejši vpogled v njene interierje, naseljene s figurami ali s sledovi, artefakti, ki so spet svojvrstne figure, nam priča o umetničini notranji disciplini. Izraza in likovne strukture ni podredila (zunanjemu) angažmaju preprosto zato, ker pojmuje slikarstvo kot način sporočanja osebne resnice. Vizualne odseve medijskih poročil o dogajanju v svetu zato pojmuje (tudi) kot likovno strukturo, ki jo z njenimi prvotnimi pomeni vred diskretno vključi v lastno kompozicijo kot zastrti odsev s popolnoma novo likovno vrednostjo. Izpoved pa zna na zanimiv način intenzivirati tudi drugače – tako da kompozicijo oblikuje v obliki diptiha, kot sintezo komplementarnih variant z jasnimi vsebinskimi poudarki. Spet gre za dvojni pomen – diptihi in poliptihi so (zastrt) spomin na srednjeveško slikarstvo. Hkrati pa na sodobno kontinuirano pripoved v stripu, na t.i. kolekcijo v fotografiji itd. Zahtevna sinteza ravni in posamičnih elementov pa v končni posledici izzveni kot zelo jasen, vsega balasta očiščen estetski organizem.

dr. Ivan Sedej, umetnostni zgodovinar in kritik ob samostojni razstavi v ljubljanski Bežigrajski galeriji, 1993

©2007–2013. Vse pravice pridržane.

www.000webhost.com