IRENA ŠPENDL

akad. slik. spec.

biografija . galerija

IGNAC KOFOL

akad. slik. graf. spec.

biografija . galerija

Kofol – Špendl Clevelandska 23 1000 Ljubljana Slovenija +386 (0)1 54 11 274 e-mail: Kofol . Špendl

NOVICE ARHIV MATERIAL POVEZAVE

LOVCA NA LUČ

Oko – svetloba – svet V naši eksistencialni izpostavljenosti v temi/svetlobi sveta in v soočenju s to naravnost "razmazano" resničnostjo med svetlobo in temo, v kateri nobena oblika ni dokončna, zanesljiva in čvrsta, likovna umetnost na nek način "lovi" svetlobo sveta, ga zbira v srčiki stvaritve ali pa ga podreja obliki; uvaja ga v svoje igre odnosov, križanj, presekov in mrež. Dodajmo, da pri tem gre le za "čisto" igro s svetlobno bitjo, samozadostno preizkušanje možnosti spreminjanja nevidnega v vidno in vidnega v nevidno. Nenehno že odprt "vizualni eksperiment" s svetom in v svetu, ta izvorna človeška "pohota očesa", ki je nikoli ne doseže počasnost in kratek doseg roke, ime neko neeksplicitno (nerazložljivo) eksistenčno referencialnost. To bi pomenilo gledati in videti svet v smislu: biti v svetlobi sveta = biti v biti. Toda tudi pomeni: na tak način vedno in hkrati slutiti temo niča, ki je pred svetom in po njem. Zato je likovni umetnik – umetnik svetlobe, umetnik luči – vpleten v nehvaležno vlogo eksistencialne priče: njegov privilegij tvori dejstvo, da je naslovljen od svetlobne biti sveta, ki ga nagovarja in na katerega se sam odziva s svojimi stvaritvami kot sledjo svetlobe nad prepadom temnega NIČA. Tako se umetnik na svoj način druži s poslanstvom filozofa, ki "ve" ali pa hoče vedeti to, kar umetnik "vidi". Na tej svetlobni sledi eksistence se izpisuje nekaj, kar je podobno sledi o minljivosti, na katero pogosto pozabljamo in jo ignoriramo. Minljivost sprejmejo ali prenašamo – morda ravno ob pomoči "pohote očesa", kar je enako stremljenju po življenju . in to transformiramo v besede z artikulacijo te zavesti, namreč v obliki stvaritve. V človeškem eksistencialnem prostoru/času se filozofsko ali umetniško, likovno, ozavešča v besedi in sliki, torej v duhovih , ki ne poznajo oholosti in ki so sposobni bojazni. Takšen svet sprejema bodisi s sprijaznjenostjo in predanostjo, bodisi z grenkobo melanholične distance. V takšni drži ni videti paničnega strahu. Nema žalost zaradi sveta, ki neizbežno izginja, pogled na svet, katerega svetloba počasi zahaja, izzveni kot pomirjenje z bitjo, ki se nam kaže na mnogo načinov; ta svet pred melanholičnim očesom in dušo počasi prehaja v senco sivega, da bi se na koncu, v perspektivi, v robnih območjih obstajanja, svet takorekoč izlil v gluho temo svetovne noči.

Enver Dragulj, likovni kritik ob skupni samostojni razstavi v mariborski Galeriji DLUM, 2004

ČE IŠČEŠ PEKEL, VPRAŠAJ UMETNIKA, KJE JE. ČE UMETNIKA NI, POMENI, DA SI ŽE V PEKLU. – Avigdor Pawsner, 1793

©2007–2013. Vse pravice pridržane.

www.000webhost.com